Velika noč oziroma celotno sveto velikonočno tridnevje je središče in vrhunec praznovanja v ciklu cerkvenega oz liturgičnega leta. Cerkev v času enega leta, pred nami razgrne celotno Kristusovo skrivnost, skrivnostno življenje od učlovečenja in rojstva (praznik Gospodovega oznanjenja, adventni in božični čas), prek smrti in vstajenja do vnebohoda, binkošti in pričakovanega blaženega upanja in Gospodovega prihoda (postni in velikonočni čas).

Na ta način nam Cerkev z bogoslužnim letom Kristusovih skrivnosti »odpira bogastvo moči in zasluženja svojega Gospoda, in sicer tako, da te skrivnosti v vsakem času na neki način postanejo navzoče, verniki pa pridemo z njimi v stik in se napolnjujemo z zveličavno milostjo.
Pomen velikonočnega dogodka, postavitve evharistije, ko je Jezus pri mizi zadnje večerje vnaprej opravil to, kar se je zgodilo naslednji dan: trpljenje, smrt, vstajenje in poveličanje, je za Cerkev tako velikega pomena, da se tega spominjamo in obhajamo vsako nedeljo, kot tedensko veliko noč v duhu prvih kristjanov, ki so se od začetka zbirali na vsak prvi dan v tednu, prvi glede na judovsko soboto, na dan, ko je Jezus vstal od mrtvih in skupno obhajali sveto evharistijo v Jezusov spomin. Na prehodu iz prvega v drugo stoletje pa se je Cerkev odločila praznovati letno pasho, spomin na Kristusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Velika noč je tako središče in vrhunec cerkvenega leta, nedelja pa kot mala velika noč, prvi krščanski praznik in temelj bogoslužnega leta.

Tudi v naši župniji smo praznik slovesno obhajali tako kot predvideva narava posameznega dne.
Na veliki četrtek, praznik postavitve svete maše in zakramenta duhovništva, so pri bogoslužju sodelovali prvoobhajanci, skupaj smo praznovali in obhajali spomin na prvo obhajilo Jezusovih apostolov. Pri bogoslužju smo se z obredom umivanja nog dvanajstim možem spomnili Jezusove geste in postavitve zapovedi ljubezni. Po sveti maši smo Jezusa v najsvetejšem zakramentu prenesli na »Oljsko goro« in z njim vztrajali v molitvi. Ob sklepu bogoslužja velikega četrtka je duhovnik v znamenje, Jezusove obsodbe in ponižanja, razkril oltar, ki je nato »razgaljen čakal« velikonočno vigilijo.

Obredi velikega petka so najstarejša in najčastitljivejša dediščina starokrščanskega bogoslužja in pobožnosti. Po tem starem izročilu Cerkev na ta dan in veliko soboto ne obhaja evharistične daritve. Poseben obred v čast Gospodovemu trpljenju in smrti nam pomaga, da se lažje poglobimo v Jezusovo krvavo daritev na križu. Bogoslužje velikega petka je sestavljeno iz štirih delov: besednega bogoslužja, slovesnih prošenj, češčenja križa in obhajila.
Sveto opravilo smo začeli s počastitvijo razgrnjenega oltarja, ki predstavlja Kristusa, kateremu so mu vzeli vse in ki se je na križu čutil zapuščenega celo od svojega Očeta. Duhovnik je v znak Jezusovega ponižanja pred oltarjem legel na obraz, božje ljudstvo pa je med tem nekaj trenutkov v tihoti klečalo. Zatem smo prisluhnili Božji besedi, berilom in pasijonu, ki so ga »oznanili« naši letošnji birmanci, sledilo je petje 10 prošenj za vse potrebe in češčenje križa, ko smo posamično pristopali pred Križanega in ga počastili s poklekom (in poljubom). Med češčenjem smo prepevali očitanja. Sledilo je obhajilo in nato prenos Jezusa pod podobo kruha v mojštranci v Božji grob in molitev ob Božjem grobu.

Velika sobota je dan svete tihote ter tihe navzočnosti in molitve pred Božjim grobom. Preko dneva smo se zbirali pred Božjim grobom v molitvi in pri blagoslovu velikonočnih jedil, ki nosijo simboliko Jezusovega trpljenja.

Ob 19.00 uri, ko je ob sončnem zahodu ugasnil sobotni dan in se je začel »nov«, smo obhajali velikonočno vigilijo, ki je najbogatejše in najveličastnejše bogoslužje celotnega liturgičnega leta.
Praznovanje smo pričeli na samostanskem dvorišču z blagoslovom novega ognja s katerim smo prižgali novo velikonočno svečo, ki predstavlja Kristusa, ki sam o sebi pravi »Jaz sem luč svet«. Sledila je procesija v zatemnjeno cerkev, kjer smo ob svetlobi velikonočne sveče prisluhnili hvalnici velikonočni sveči. Sledilo je besedno bogoslužje v katerem smo prisluhnili štirim berilom iz Stare zaveze, enemu iz Nove in evangeliju. Med petjem »Slave«, smo v cerkvi prižgale vse luči in znova so se oglasili zvonovi. Pridigi je sledilo krstno bogoslužje, petje litanij vseh svetnikov, blagoslov krstne vode in sam obred krsta. Krščevanju je sledilo birmovanje petih odraslih katehumenov, ki so se v preteklem letu pripravljali na ta večer in prejem zakramentov uvajanja. Mašo smo nadaljevali z evharističnim bogoslužjem, obhajilom in slovesnim blagoslovom nad ljudstvom.

S petjem slovesne aleluje smo pričeli tudi nedeljsko jutro ob praznem Božjem grobu. »Gospod je res vstal. Gospod živi! Aleluja!« Je sporočilo, ki smo ga ponavljali, ko smo se od praznega groba podali v procesijo po okolici cerkve in samostana. Procesiji je sledila slovesna maša praznika Gospodovega vstajenja. Slovesna »ALELUJA«, pa je nato odmevala še osem dni kakor en dan, vse do Bele nedelje, nedelje Božjega usmiljenja s katero smo sklenili velikonočno osmino.