Dne 13.2.2024 je v ptujski bolnišnici umrl je p. Janez Žurman, ki je dolga leta živel in deloval v našem samostanu. Pogrebno sv. mašo je v četrtek, 15. 2. 2024 v minoritski cerkvi sv. Petra in Pavla vodil mariborski nadškof dr. Alojz Cvikl ob somaševanju bratov iz minoritske province.

P. Janez je bil rojen 11. decembra 1943 na Ptuju očetu Cirilu in materi Berti roj. Junež, krščen 1. januarja 1944 pri Sveti Trojici v Halozah. Prav tam je prejel tudi zakrament sv. birme leta 1955. V družini so bili še štirje otroci. P. Janez je bil najmlajši.

Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v Podlehniku in nadaljeval nižjo gimnazijo na Ptuju, se je odločil za poklic avtomehanika. Izobraževanje za ta poklic je opravil v poklicni šoli v Mariboru. Vendar ga je ministriranje in pogosto obiskovanje bratov minoritov v kloštru na Ptuju, kjer je bil že njegov starejši brat Milan z redovniškim imenom p. Frančišek, pritegnilo do te mere, da je tudi sam odgovoril na Gospodov klic in šel leta 1961 v Zagreb v malo minoritsko semenišče.

Želja po redovniškem življenju ga je vodila v noviciat, ki ga je opravil na otoku Cresu in ga 2. avgusta 1963 končal s prvimi zaobljubami. Po končani srednji šoli in služenju vojaškega roka je leta 1966 začel študij teologije v Ljubljani na Teološki fakulteti in bival v minoritskem bogoslovnem semenišču v Sostrem. Slovesne zaobljube je naredil na praznik sv. Frančiška 1968 v Zagrebu in s tem potrdil svojo odločitev, da želi živeti kot Frančiškov brat.

Po končanem teološkem študiju v Ljubljani je bil posvečen v duhovnika leta 1972 v cerkvi s. Jurija na Ptuju skupaj s še štirimi minoritskimi novomašniki. Postal je član minoritskega samostana na Ptuju, kjer je do leta 1975 opravljal službo kaplana v tej župniji. Od leta 1975 do 1978 je nadaljeval življenjski pot kot župnik te župnije in gvardijan samostana.

Leta 1978 je bil dodeljen minoritskemu samostanu na Ptujski Gori, kjer je sprejel službo kaplana v tamkajšnji župniji. S Ptujske Gore je leta 1981 odšel za kaplana v župnijo Dornava in pripadal filialni hiši sv. Doroteje.

Po petih letih je postal član minoritskega samostana na Vidmu pri Ptuju in v župniji deloval kot kaplan vse do leta 1991. Takrat se preseli v Olimje kjer je vse do leta 1998 deloval kot župnik moderator in župnik sodelavec. Obenem pa tudi obudi staro lekarno in se posveti zeliščarstvu.

Iz Olimja ga je pot vodila nazaj v klošter na Ptuj in je tukaj ostal vse do konca svojega zemeljskega življenja ter po svojih močeh pomaga pri pastoralnem delu.

To je kratek oris zemeljske poti, ki jo je prehodil po samostanih in župnijah kot redovnik in duhovnik pokojni p. Janez.

Trije vidiki njegovega apostolata

Želel pa bi izpostaviti tri vidike apostolata, ki so mu bili lastni in po katerih bo tudi ostal v spominu med nami.

Najprej naj izpostavim pastoralno delo. V župnijskem delu se je povsod z navdušenjem posvetil katehezi in oznanjevanju. Mnogi ohranjate spomin na veroučne ure, ministrantska in mladinska srečanja, romanja in izlete z mladimi … Njegova živahnost in neposredni pristop do ljudi sta bili lastnosti, ki ostajata mnogim v spominu.

Kot drugo bi želel izpostaviti njegov misijonski klic, ki ga je nosil v sebi. Že pred novo mašo je želel iti v misijone v Zambijo. Predstojniki so to prošnjo preložili na poznejše obdobje, ki pa ni bila nikoli uresničena. Vsekakor pa je po mnogih župnijah v Sloveniji sodeloval na ljudskih misijonih. Z navdušeno besedo in predvsem s kitaro in pesmijo oznanjal evangelij. Pesem in kitara sta ga spremljali, naj bo to v ansamblu Minores, ki so ga ustanovili minoritski bogoslovci leta 1969, ali pri katehezi, misijonih in drugih priložnostih.

In kot tretje bi dejal, da je zaradi bolezni, ki ga je obiskala, način apostolata moral popolnoma spremeniti. Zadnjega četrt stoletja njegovega življenja tukaj v kloštru je bil čas njegovega darovanja. V teh letih se je najboljše počutil v samostanskih prostorih in v cerkvi. Večino časa je posvetil branju Svetega pisma, molitvi v samostanski kapeli ali v cerkvi; predvsem pa je ure in ure potrpežljivo čakal v spovednici in delil zakrament odpuščanja.

Tako je kot preprost Frančiškov brat in duhovnik okrepljen z zakramenti pričakal Gospoda, ki ga je poklical k sebi 13. februarja 2024 v ptujski bolnišnici.